Koča pod Košuto – Košutnikov turn (čez ferato Cjajnik)

Izjemno zahtevna plezalna pot od koče pod Košuto čez ferato Cjajnik na Avstrijski strani Karavank. Predviden čas poti 4 uri in 30 minut.

Izhodišče: Koča pod Košuto  – 1280m
Zemljevid: Koča pod Košuto – Cjajnik – Košutnikov turn
Čas hoje:
 4:30 ure
Zahtevnost poti: Izredno zahtevna označena plezalna pot
Zahtevnost smučanja: /
Višinska razlika: 1050
Priporočena oprema: čelada, samovarovalni set, plezalne rokavice
Priporočena oprema (zima): čelada, dereze, cepin, samovarovalni set, plezalne rokavice

 

Opis poti do izhodišča:
Koschutahaus -Zell-Koschuta 4, 9170 Ferlach, Avstria
Avtocesto zapustimo na izvozu za Tržič in pot nadaljujemo čez mejni prehod Ljubelj. Zapeljemo se skozi kraj Borovlje / Ferlach, kjer se usmerimo desno v smeri vasi Sele / Zell-Pharre. Malo pred tablo, ki označuje naselje Sele / Zell-Pharre se cesta odcepi desno proti koči pod Košuto / Koschutahaus. Držimo se ceste in po nekaj kilometrih vijugaste ceste prispemo vse do koče, kjer parkiramo.

Opis poti:
Pot s parkirišča nadaljujemo v smeri proti jugovzhodu in sledimo oznaki Lärchenturm / Cjajnik, Koschutnikturm / Košutnikov turn. Na začetku stoji velika tabla s sliko Košute in natančno vrisanimi potmi na Cjajnik in Košutnikov turn. Pot nato nekaj časa poteka skozi gozd proti vzhodu in nas pripelje do razpotja kjer se usmerimo desno za oznakami Cjajnik. Pot nas iz gozda pripelje do melišča katerega prečimo proti zahodu (smer Cjajnik). Pri prečenju melišča sledimo rdeče belim markacijam, velike rumene markacije na skalah pa naj nas ne zmedejo, saj vodijo po melišču navzgor proti grapi, ki vodi proti Cjajnikovi škrbini.
Pri vstopu v plezalni del poti se obvezno opremimo s čelado in samovarovalnim kompletom, zelo priporočljiva pa je tudi uporaba plezalnih rokavic. Pot se že na začetku strmo vzpne, prečkamo strmo steno v desno. Pot je vseskozi dobro zavarovana z jekleno vrvjo, občasno nam je v pomoč tudi kakšna skoba in klin. Oprimkov ni veliko zato moramo veliko dela opraviti z rokami in se zanesti na jekleno vrv. Pot nato kar nekaj časa poteka rahlo v desno in se kar nekajkrat skoraj navpično vzpne. Kasneje pot zavije v levo in se vzpne po nekoliko lažjem rahlo poraščenem pobočju. Za kratek čas se nam tudi pokaže vrh Cjajnika, nato pa ponovno vstopimo v steno. Ponovno se zelo strmo vzpnemo in tudi izpostavljenost postaja vse večja. Strmina v nadaljevanju le redko popusti, nato pa pot zavije rahlo v desno in nas pripelje do razpotja pod vršnim stolpom. Na izbiro imamo dve poti, ki vodita na vrh, ne glede na to katero bomo izbrali pa nas čaka zelo zahtevno plezanje. Leva pot je označena s težavnostno stopnjo D, desna pa s težavnostno stopnjo C.
Avstrijci ocenjujejo težavnost plezalnih poti z ocenami od A do E pri čemer je A najlažja in E najzahtevnejša.
Desna lažja pot najprej obide vrh po desni strani, nato pa se na vrh vzpne z zahodne strani. Leva pot pa se od razpotja vzpne kar navpično proti vrhu. Plezanje je tu res zelo zahtevno saj v skali ni veliko oprimkov. V pomoč nam je le nekaj skob in pa navpična jeklenica.
Z vrha se nato spustimo po nekoliko lažji a še vedno izjemno zahtevni poti C težavnostne stopnje. Najprej moramo s severnega stolpa s pomočjo jeklenice prestopiti ozko škrbino nato pa se pričnemo spuščati po skoraj navpični steni. Kmalu bomo prišli do razpotja poti v zahodni steni Cjajnika. Usmerimo se levo proti Cjajnikovi škrbini (Lärchenscharte), desno pa vodi pot proti Koči pod Košuto. Od razpotja nato prečimo rahlo proti jugu, strmina pa ne popusti vse do Cjajnikove škrbine. Ko stopimo na trdna tla v škrbini si lahko malo oddahnemo saj je najhuje za nami.
S škrbine nato nadaljujemo po stezi, ki najprej vodi proti jugozahodu, nato pa se prične strmo vzpenjati po strmih travah proti Užniku. Sledi še rahlo krušljiv vzpon po ozki grapi in kmalu dosežemo glavni greben Košute.
Na grebenu se usmerimo levo in nadaljujemo po južni strani grebena. Pot sprva poteka po razmeroma strmih travnatih pobočjih, kasneje ko pridemo ponovno na greben pa postane pot nekoliko izpostavljena in v pomoč nam je tudi nekaj jeklenic.

Opozorilo!
Opisana pot je izjemno zahtevna, še posebno vzpon na Cjajnik in sestop v Cjajnikovo škrbino. Ta del poti je primeren samo za najbolj izkušene gornike z dovolj moči v rokah in z obveznim samovarovanjem. Pot na Cjajnik je najtežja v celotnih Karavankah in celo težja od večine italijanskih izjemno zahtevnih poti v Julijskih Alpah.
Na ozemlju Slovenije tako zahtevnih poti ne bomo našli. Sestopimo lahko po plezalni poti na Košutnikov turn.